Damjan Damjanovič: »Če potrebuješ vodovodarja, pokliči vodovodarja, ne električarja.«

Začela sva pri nakupu in prodaji nepremičnine ob pomoči agenta. A z direktorjem Slovenske filharmonije Damjanom Damjanovičem bi bilo nemogoče ostati le pri tem. Zato sva se sprehodila. Do kulture, tiste prave, ki te zahteva celega. Na Čevljarski most, pa k ljubezni do prestolnice in Ljubljančanom, ki jim ne prizanese s kritiko. Ta je pač sestavni, če ne že kar ključni del razmisleka, ki sega globoko in daleč v prihodnost.

Pri nakupu in prodaji nepremičnine ste sodelovali z nepremičninsko agencijo Ljubljana nepremičnine. Kako ste jih izbrali?
Pravzaprav sem se odločil za isto agencijo, ob pomoči katere sem hišo kupil. Z bivšo ženo sva takrat oglas našla na spletu in nepremičnino kupila z njihovim posredovanjem. Ko sem se odločil hišo zaradi ločitve prodati, sem za posrednika zopet poiskal isto agencijo. 

Si lahko zamislite, da bi se nakupa ali prodaje nepremičnine lotili na lastno pest, brez nepremičninskega agenta?
Ljudje se za individualno prodajo verjetno odločijo zaradi tistih nekaj odstotkov, ki jih agencija dobi za posredovanje. A ko zares sešteješ skupaj vse kolobocije s papirologijo in notarji, jasno vidiš, da tistih nekaj odstotkov še kako odtehta svojo težo. Po mojem mnenju je pametno, da za pomoč najameš nepremičninskega agenta, sicer se hitro lahko zapleteš v kakšno neprijetno zgodbo. Če pogledamo samo zadnjo točko – sklenitev pogodbe za prodajo ali nakup nepremičnine – saj je ne moremo sestaviti kar sami. Že tu potrebujemo pomoč odvetnika …

Katerih postopkov vas je agencija razbremenila?
Na prvem mestu je papirologija, prevzeli so tudi komunikativni del in kontakte s strankami. Vešči so izpolnjevanja vseh potrebnih informacij, ki omogočajo, da postopki tečejo nemoteno. Svetujejo, kaj je nepremičnina in kaj notranja oprema, in s tem je tudi veliko lažje določiti ceno. Tega so vešči, kot sem jaz vešč svojega poklica.

Torej bi se še enkrat odločili enako?
Vedno. Jaz pravim takole: če potrebuješ vodovodarja, potem pokliči vodovodarja, ne pa električarja ali mehanika.

In če potrebujemo Ljubljančana … Kaj pravzaprav pomeni biti Ljubljančan? V svoji kampanji za župana Ljubljane ste dejali, da želite Ljubljani vrniti ponos in občutek, kaj pomeni biti Ljubljančan. 
Biti pripadnik nekega mesta ali vasi, pokrajine, ima neko svojo vsebinsko težo. Gre za lojalnost, ki nastane na podlagi vzajemnega odnosa med mestom in prebivalcem. Spominjam se, da smo v časih, ko sem tudi sam prišel v Ljubljano, bilo je leta 1983, v prestolnico želeli, ker je bila močno univerzitetno, kulturno in športno središče. Ponujala je vse, kar sodi pod mestno življenje. V zadnjih 20 letih pa so z družbenoekonomskimi spremembami padle moralne vrednote, ki vplivajo na intelektualno težo samega mesta. Kulture je v Ljubljani veliko, a je osamljena. Premalo je obiska, enako velja tudi za športne prireditve. Prevladal je boj za osebno eksistenco, v kar so nas prepričali tudi mediji. A biti Ljubljančan pomeni tudi biti soodgovoren za mesto. In to ne glede ne to, od kod si se priselil – če imaš tu stalno prebivališče, je tvoje srce v Ljubljani. V to okolje se moraš vklopiti in mu dati kaj v zameno.

In ravno v kulturi leži moč, da bi v ljudeh zopet zbudili takšen odnos do mesta.
K temu tudi stremimo. Danes moramo mlade generacije nazaj prevzgojiti v to, da je kultura za njih dobra. Biti obiskovalec klasičnih kulturnih prireditev namreč pomeni način življenja. Enostavno povedano: ko obiščete neko kulturno prireditev, pa naj traja eno ali štiri ure, morate vzpostaviti neko periodo koncentracije. Drugače je kot pri ogledu filma ali obisku rock koncerta, ko zraven še piješ pivo, brskaš po pametnem telefonu … Gre za drugačno vsebino, drugačno težo, ki terja to močnejšo koncentracijo. Ta pa se nato pozna tako pri poslovnem kot zasebnem življenju. Tudi tako, da se znamo poslušati in slišati. Raje kot tisto stalno bojevanje za prevlado v pogovoru, ki nikamor zares ne pripelje.

S čim vas Ljubljana navdušuje?
Že od nekdaj me navdihuje, zato sem se kot študent priselil in kljub ponudbam za delo v tujini tudi ostal. Ima dušo in dobro energijo. Njena absolutna prednost je, da ni velemesto. Iz enega konca Ljubljane na drugega lahko s kolesom prideš tudi v manj kot pol ure! Obvladljiva je. Ljubljana ima veliko srečo, da se v določenem obdobju ni pretirano ekspanzijsko širila in mislim, da se tudi v prihodnje ne bo. Strogi center ima svoj šarm, zunaj njega pa bi bilo potrebno še veliko postoriti, da bi cveteli vsi deli prestolnice, tudi obrobje.

Kje pa se v Ljubljani skriva vaš najljubši kotiček?
Rad imam stari del Ljubljane … Sicer pa sem bolj vodni človek. Svoj čas sem šel na Čevljarski most, tudi pol ure stal na njem in gledal Ljubljanico, kako teče. Voda odnese staro, pa tudi kaj novega prinese. Moje sanje so vedno bile živeti v brunarici ob potoku … no, morda nekoč.

Bomo uredili kar poleg Ljubljanice in Čevljarskega mosta.
(Smeh.)

Pogovarjala se je Špela Zakotnik. 

(foto: Špela Zakotnik)

Oddaj komentar

Sledite nam: