Betka Šuhel Mikolič - moderatorka, predavateljica in navdušena športnica

Betka Šuhel Mikolič ima prepoznaven medijski obraz, še bolj pa glas - globok, umirjen in tako domač. Nasmejana rjavolaska je bila nekoč radijska in tv napovedovalka, danes pa je odlična predavateljica javnega nastopanja in organizatorka ter moderatorka dogodkov. Rojena je bila v Celju, kasneje je živela v Laškem, od svojega 18. leta pa živi v Ljubljani.

Kaj počnete poklicno?

Specializirana sem za tri glavne stvari; organizacijo dogodkov, predavanja o javnem nastopanju za različne šole in poslovne subjekte in vodenje dogodkov za podjetja, torej moderiranje. Pod črto, odnosi z javnostmi, na teh treh področjih, recimo, se razvijam in  delujem.

Rojeni ste v Celju, kasneje ste živeli v Laškem, sedaj živite v Ljubljani. Kje pa se počutite najbolj doma?

Če me kdo vpraša, rečem, da prihajam iz Celja oziroma Laškega. V Celju sem se rodila, tam živela do dvanajstega leta v bloku, potem smo se preselili v hišo v Laškem. Tam smo bili do mojega osemnajstega leta, kar pomeni, da sem še najmanj Laščanka, glede na preživeta leta. Takoj po osemnajstem letu pa sem se preselila v Ljubljano. Glede na moja leta, sem tako časovno najdlje Ljubljančanka. Je pa res, da po duši in srcu ostajam Celjanka, oziroma Štajerka.

Kaj je bil razlog za selitev v Ljubljano?

Fakulteta. A vseeno sem bila prva štiri leta, ko sem tu študirala, prepričana, da kasneje v Ljubljani ne bom nikoli živela. Zaključim fakulteto in se vrnem domov. To je pomenilo, da niti nisem želela spoznati Ljubljane in sem posledično poznala samo tri naslove - Glinškovo ploščad, kjer sem živela, Kardeljevo ploščad, kjer sem obiskovala fakulteto in Kolodvorsko 2-4, kjer sem honorarno delala. Po štirih letih se je ta zgodba spremenila v dokončno odločitev, da v Ljubljani ostanem.

Kaj je pretehtalo?

Tu sem imela mnogo več možnosti za osebnostni in poklicni razvoj. Delala sem lahko v Mariboru ali Celju, kjerkoli. Vsa štiri leta, ko sem tu študirala in delala na RTVju, na radiju in na televiziji, sem istočasno pokrivala 6-8 voditeljskih mest, od Radia Šmarje, do Radia Maribor, Radia Celje, včasih sem delala tudi 24 ur v kosu. Takrat je bilo še mogoče delati na večih koncih hkrati, ker ni bilo konkurenčnih klavzul. Če sem imela recimo nočno na radiu Slovenija, sem potem šla na dopoldansko izmeno na televizijo Slovenija, na popoldansko na radio Maribor in potem še nočno nazaj na Radio Celje. Kar se dela tiče, tako ne bi stagnirala v nobenem primeru, bi pa ostala na mestu, kar se tiče razvijanja sebe, osebnosti in pridobivanja znanja. Ostala bi na eni točki in premlada sem bila zato, da bi že takrat rekla, da vse vem. Sem učeče se bitje in se hočem učiti, zato je Ljubljana ostala moj dom. Grem pa rada v Laško ali v Celje na obisk.

Kako pa zdaj gledate na Ljubljano po tolikem času?

Ja, sprejela sem jo. Glede na to, da ponovno živim v bloku v centru mesta, moram reči, da je ta del, ki me vleče na podeželje, kjer diši po hlevskem gnoju, po pokošeni travi, po gozdovih, še vedno v meni, čeprav je tržnica blizu. Se mi zdi, da so to te tehnične prioritete, ki jih spridoma izkoriščaš, seveda te zato tudi stanejo ... Veliko rajši bi sama okopavala krompir in ga pridelala pa imela svoj vrt, se pravi ta del mislim, da mi bo z leti, s starostjo, tako manjkal, da bom zagotovo šla iz tega mesta ven. Sem pa ponosna, da se lahko sprehajam po centru ene najlepših prestolnic daleč naokrog, da je zadnja leta Ljubljana res zaživela v smislu mednarodnosti, da srečujem turiste na cesti ... to se mi zdi lepo, da je tako živa in zaželena.

Imate tudi družino tukaj. Kakšni so pogoji za vzgajanje družine v Ljubljani?

Idealni. Mož je rojen Ljubljančan in ima na primer tu na voljo skoraj vse v radiju 500m. Svoje starše na Taboru, mi živimo v Kapitlju in službo ima v stavbi na Bavarskem dvoru, kar pomeni da je zelo avtohton in se ne bi preselil nikamor drugam. Za otroka je čez cesto šola, vrtec. Če bomo v tem moževem duhu vztrajali, se očitno iz Ljubljane ne bomo preselili, ker ima vse, je metropolitanska... Ampak tam, kjer se rodiš, tja hočeš na stara leta.

Katera lokacija vam je v Ljubljani najbolj všeč?

Šmarna gora je na prvem mestu, sprehajati se hodim tja. V Ljubljani so mi všeč te manjše ulice, ki še vedno dišijo po zgodovini. Židovska mi je všeč, čeprav je kratka, ampak se tam rada ustavim v kakšnem baru, da sem v stiku s preteklostjo. Zelo mi je simpatičen Gornji trg,  kako je oživel zadnja leta. Družabni del Ljubljane me ne pritegne, bolj me pritegneta alter scena in barvitost barvitost ozkih mestnih uličic. Zelo mi je všeč tudi Študentovska ulica,  sploh kadar srečam koga, ki je tam živel kot otrok pa pripoveduje kako so za tistimi zidovi nekoč živele nune in kako so se zadaj kot otroci igrali, in si mislim, vse to imamo mi v centru? Ne glede na to, da del pod gradom ni urejen in da je zgodba obnove zastala. Naj ostane tako, da si lahko predstavljamo, kakšni duhovi se tukaj sprehajajo...

Zakaj vas tako vleče na Šmarno goro, Golovec pa ste začeli odkrivati šele letos?

Iz enega preprostega razloga, ker Golovec nima vrha in ni tega psihološkega momenta, ki človeku da odprtost, ga razbremeni problemov, ponudi rešitve izzivov v glavi in to v eni sami uri. Šmarna gora ima izključno to prednost, da lahko v eni uri narediš vse. Za telo in za duha in s tem namenom sem na Šmarno goro tudi začela hoditi. Takrat, ko imaš vzpone in padce, sploh padce v življenju, osebnem, poslovnem in sprejemaš odločitve, ki so življenjskega pomena, jih najlažje predihaš preko športa. Ta intenzivnost telesnega in psihološkega doživljanja se mi zdi zelo pomembna. Šport veliko pripomore, da ne greš k zdravniku, da nimaš težav, da nimaš nedefiniranih bolečin, ko so vsi izvidi bp, človek pa je še vedno bolan. Torej ta dobrobit Šmarne gore odtehta več kot polovico načina življenja, zato sem ji kar hvaležna, da je tako blizu. Je moja zvezda stalnica, ki mi daje svobodo in občutek, da sem na podeželju.

Lani ste imeli tudi projekt »24 ur Šmarne gore«. Lahko poveste kaj več o tem?

Včasih predavam skupaj z dr. Sanelo Banovič, eno od trenutno zelo prodornih zdravnic na področju psihološkega zdravja, saj ne predpisuje na recept antidepresivov, ampak rajši svetuje objeme, komunikacijo, gibanje, predvsem nordijsko hojo, hojo v hrib, z globokim dihanjem, urejeno seksualno življenje. Skratka to so stvari, ki so za človeka primarnega pomena, potem pride vse ostalo. Kadar se srečujemo, se o tem veliko pogovarjamo, kako bi morala slovenska družba narediti preklop v glavi... Dr. Banovič namreč trdi, da aktualna slovenska družba za to še naslednjih 10 let ni pripravljena. Torej raje greš k psihiatru oz. na smrt zboliš, potem šele razmišljaš, da bi bilo dobro vsak dan nekaj narediti zase. V enem od teh momentov me je prešinilo, kaj pa, če midve z Metko za slovensko družbo na to temo narediva vsaj en korak. Da vidiva, koliko posameznikov lahko potegneva za seboj s 24 urnim projektom Šmarne gore. Tako se je zgodila tista hoja 24 ur, kar sva z Metko Albreht na koncu dejansko udejanjili, z namenom, da čim več ljudi spodbudiva k temu, da gredo med tednom vsaj enkrat pred službo na Šmarno goro. Obljubili sva objeme, zato je bil projekt tudi tako čustveno in intenzivno doživljanje slehernika, ki je prišel gor, z vsemi smo se objemali. En gospod recimo, star 85, je prišel na Šmarno »iskat tisti dve, ki na vrhu delita objeme.« Bila je prisotna pozitivna naravnanost in uskladilo se je veliko stvari. Na primer,ob sončnem vzhodu nihče ne naredi dogodka 5:10, z živim orkestrom in ansamblom. Tako da je bil tudi ta 'tajming' izziv za vse, s katerimi smo sodelovali. Da so ljudje prišli v tako množičnem številu pa mislim, da sta odločilno vlogo odigrali odbita ideja in identifikacija z zgodbo. S pomočjo Facebooka se je močno nadgradila in na koncu presenetila tudi mene. Trimesečno eksperimentiranje s tem orodjem, s katerimi dandanes itak moraš živeti in delati, me je presenetilo, po drugi strani pa je Šmarna gora dobila še nek dodaten pečat z vpletenostjo širše družbe.

Nasploh je akcija navdihnila veliko ljudi. Eno gospo Vesno, ki je preživela reka pa je ne poznam osebno, je spodbudila, da vsak dan naredi 16 km. Pravilno je dojela namen, da ne glede na to, kaj vse v življenju počneš, moraš za svoje dobro počutje poskrbeti vsak dan. Njen dan je takšen, da ga začne z nočno službo, dopoldne počiva, nato pa prehodi 16 km.  Ozdravela je s pomočjo kemoterapije in zdaj vzdržuje dobro psihofizično kondicijo na ta način. In takšnih primerov je veliko. Na katerikoli dogodek pridem, se mi nekdo približa in mi pove: »jaz tudi to počnem«. Ali pa me ustavljajo na cesti sredi Ljubljane. Hecno. Prej, ko sem bila medijsko zelo aktivna, nisem bila tako popularna, kot zdaj ko hodim na Šmarno goro... Če iskreno živiš, kar govoriš, to ljudje čutijo in začnejo slediti, se zgledovati po tebi.

Kaj bi bilo lahko še boljše v Ljubljani?

Takšna kot je zdaj, v popolnem razcvetu, mi je všeč. Mogoče bi v stari Ljubljani dala priložnost več slovenskim in tudi tujim oblikovalcem z vseh področij, od kulture do hrane. Tujci prinesejo nov, svež veter v Ljubljano, jo odprejo na drugačen način. Ne samo turistično, tako kot na primer  tisti Francoz, ki je odprl pristno slaščičarno v Ljubljani. To se mi zdi ena takšna krasna priložnost za približevanje sveta Sloveniji in tudi Ljubljani. Infrastrukturno je ne bi spreminjala. Vsa podstrešja v mestnem jedru bi spremenila v stanovanja, v katerih bi tujci, ki v Ljubljano prinašajo umetnost, kulinariko, obrt lahko živeli toliko časa, dokler s svojim poslanstvom ne prepričajo k delovanju domačih entuziastov, ki bi dodali piko na i po slovensko. Potem bi verjetno odšli naprej, širjenje idej nadaljevali v drugih krajih… Tukaj pa pustili svoj pečat za zmeraj. Nomadski način življenja se mi zdi, da itak prihaja v modo in bo že za naše otroke nekaj vsakdanjega.

Kateri pa so vaši najljubši trenutki v Ljubljani?

Najbolj pri srcu v Ljubljani mi je tržnica, pogovor z branjevkami. Tržnica bi želela, da ostane za zmeraj. Tam se naklepetam, grem na kavo z branjevkami še pred sedmo zjutraj in tako nekako stopim v stik s primarnim domom... Če bi mi dela zmanjkalo, bi šla tja in vprašala, katera me vzame v službo, da prodajam solato ali jabolka. Rada jih imam... Ta del življenja mi veliko pomeni.

Betki se lahko kakšno jutro pridružite na poti na Šmarno goro in preko spleta na naslovu www.itaksport.com.

 

Pripravila: Urška Košir in Jaka Jaklič 

Uredila: Urška Košir

Foto: osebni arhiv

Oddaj komentar

Sledite nam: