100 obrazov Ljubljane / 4 / VIKTORIJA
V Ljubljani živim…
vsepovsod. Ulica je moj dom.
Prihajam iz..
Ljubljane, tu sem rojena. Sem Ljubljančanka, ki ljubi Ljubljano in njene skrite kotičke. Edino sama ‘urbanizacija’ mesta mi ni najbolj všeč, recimo opera, cukrarna, bodoči kolizej… Me kar strese, ko vidim, kaj po novem planirajo na tem mestu.
V Ljubljani mi je najbolj všeč…
arhitektura na splošno. Še posebej všeč pa so mi zapuščene zgradbe, predvsem iz kulturnega vidika, saj me pritegne njihova zgodovina, njihova energija, ki jo čutim, ko vstopim. Tam najdem svoj mir, sproščenost, tudi če so samo štiri stene. Tam najdem sprejetost, saj sem se v njih začela zatekati zaradi svoje življenjske zgodbe in spoznala brezdomstvo. Ljudje, ki živijo v teh zgradbah, so me izjemno lepo sprejeli. Sprejeli so to mojo drugačnost, zaradi katere sem bila drugje pogosto manjvredna. Zato ves čas iščem zapuščene zgradbe, se v njih zatekam in jih beležim s fotoaparatom. Najbolj so mi pri srcu gradovi ali mogočne stavbe z bogato zgodovino.
V Ljubljani si želim…
da bi bilo bolj poskrbljeno za umetniški prostor in alternativno umetnost ter seveda za nas, brezdomce. Kar se tiče zapuščenih zgradb, bi bilo čudovito, če bi bilo končno razumljeno, da se človek na ulici zateka v njih iz potrebe, ne luskuza. V vseh bi se lahko uredilo prenočišča, vsaj dokler stavbe ne dobijo novih lastnikov. Dosti je namreč takih, ki so prazne, ljudje se naselijo notri in potem pridejo policaji ter jih vržejo ven, s 440 Evri kazni, kot se je to zgodilo meni... Želela bi si tudi bolj naprednega pogleda na ljudi, na umetnost, da se daje možnost vsem avtorjem, da ustvarjajo. Rog in Metelkova sta resnično zadnji zatočišči in samo še vprašanje časa je, koliko časa bodo še držali odprta vrata za ustvarjalce… Zdaj se je na primer zgodilo, da je MOL prevzel Švicarijo v Tivoliju in izselil ven vse umetnike. Brdar, Prokofjev, Čadež, Lapajne, vsi po spisku so ostali brez ateljejev. Človek, ki je živel notri 63 let, je ostal brez stanovanja in, ateljeja, zato, da bo MOL lahko zdaj tam organizirala grafični bienale... Ja, posluha za alternative si želim in tega, da bilo boljše poskrbljeno za vse ljudi, za prebivalce v celoti.
Najlepši spomin na Ljubljano…
je trenutek, ko sem v zapuščeni zgradbi našla skrinjo, notri pa stare zemljevide Ljubljane, iz leta 1800. To me je inspiriralo, da sem začela zbirat stare razglednice in zemljevide, saj skušam Ljubljano spoznati skozi staro in novo, preučiti vse njene detajle ter skrite kotičke.
Pripravila: Urška Košir
Foto: urshika
