100 obrazov Ljubljane / 10 / DRAGO IN BARBARA
V Ljubljani živim...
Drago: tukaj sem bil rojen, po študiju pa sem šel v tujijno, kjer sem živel enajst let. Tam sem poslovno uspel, nato pa sem posel uspešno prenesel v Slovenijo in se skupaj z izvoljenko vrnil domov.
Barbara: že mnogo let.
Prihajam iz...
Drago: strogega centra Ljubljane, Wolfove ulice. Tu sem doma že od nekdaj.
Barbara: Nemčije, iz mesta Koblenz.
V Ljubljani mi je najbolj všeč…
Drago: da je čista in urejena ter ravno prav velika. Imeli smo dosti ambasadorjev na stanovanju in večinoma so se naravnost čudili nad čistočo mesta. Kar se tiče urbane urejenosti se vidi, da je prisotna neka volja, saj se kljub pripetijam kaže velik napredek, Ostale dobri plati Ljubljane so še njena ugodna geografska lega in multikulturnost.
Barbara: da ni tako velika in povsod lahko pridem peš.
V Ljubljani si želim…
Drago: več domače ponudbe hrane v strogem centru. Če se že gremo Ljubljano kot glavno mesto Slovenije, bi bila to krasna poteza, saj imamo toliko dobrih slovenskih jedi. Na Prešernovem trgu pa se sedaj prepogosto širi izključno vonj po čevapčičih in pleskavicah. Drugo je kavarna na Tromostovju, kjer prostor prenese samo določeno število sedežev, zato bi bila ta kavarna lahko malo manjša. Včasih je bil tu Konjski rep pa je bilo zelo simpatično, so ravno tako turisti hodili, trenutnih 100 ali 150 sedežev pa prostor ne prenese. To je le Ljubljana, najstrožji center in kjer je center je center in celo območje posledično izgubi na podobi, kljub temu, da so naokrog lepe hiše, kot so Kresija, Filipov dvorec, lekarna, cerkev, banka in hiša s Primičevo Julijo.
Barbara: da bi se uredil problem s kolesarji. Tu na Wolfovi je vzpostavljena peš cona, ampak se kolesarji ter motorji še vedno vozijo tukaj in to včasih tako katastrofalno hitro, da otrok niti za sekundo ne moreš pustit iz rok.
Najlepši spomin na Ljubljano…
Drago: imam na zaključek šolanja, ko smo bili med seboj še vsi dobri prijatelji in nam je bilo lepo, naprej pa smo gledali z optimizom.
Barbara: imam na obdobje, ko je Slovenija postala samostojna. Takrat je bila v zraku evforija, sem prav čutila, kako so bili ljudje veseli in se tega še danes zelo dobro spomnim.
Drago: Res je, tudi sam imam lep spomin na osamosvojitev, to je bilo tako svečano… Tu na Wolfovi so stali fantje pred banko, smo jim dol nosili čaj, vse skupaj je bilo neverjetno, prava eksplozija čustev in pozitivnih pričakovanj.
Pripravila: Urška Košir
Foto: urshika
